Soočimo se z izzivom – postajamo družba, v kateri razširjenost debelosti skokovito narašča. Gre za širše družbeni problem, ki ga lahko učinkovito rešujemo na individualni ravni. Trgovine bodo vedno polne nezdrave izbire, kaj kupimo in s čim napolnimo police v naših kuhinjah pa je naša odločitev.

Trend porasta debelosti v razvitem svetu je zaskrbljujoč, saj ljudje s prekomerno težo poročajo o nižji kakovosti življenja zaradi fizičnih omejitev, bolečin in psiholoških težav, kot so depresija, anksioznost, nizka samopodoba idr. Kot že dolgo vemo, debelost povečuje tudi tveganje za številne kronične bolezni (srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen tipa II, bolezni jeter, večja pojavnost nekaterih rakavih obolenj). Zdravljenje teh bolezni pa predstavlja vedno večje breme za zdravstveni sistem in družbo kot celoto. Da bo to velik izziv prihodnosti, kaže tudi visok porast naraščanja debelosti pri otrocih.

Vsa ta dejstva so prispevala k temu, da je bilo kompulzivno prenajedanje leta 2014 klasificirano in s tem tudi medicinsko priznano kot specifična motnja hranjenja. Za to motnjo je značilno uživanje velikih količin hrane v kratkem času, ki ga spremlja izguba nadzora in občutki krivde ali sramu. Lahko gre za vztrajno vedenje ali pa za vzorec, ki se pojavlja epizodično, z vmesnimi prekinitvami. Čeprav se kompulzivno prenajedanje pogosto odraža v prekomerni teži, ni vedno tako. Posameznik ima lahko obdobja, ko se prenajeda, čemur sledijo obdobja, ko skrbi za kalorični deficit ali pa se s ciljem po izgubi teže sili v pretirano fizično aktivnost. Zato kompulzivno prenajedanje razumemo kot vedenje, ki ga oseba ne zmore nadzorovati in mu lahko povzroča veliko telesno in čustveno stisko.

Kot vse motnje hranjenja ima tudi ta svoje psihološko ozadje. Raziskave kažejo na močno povezavo med disociacijo in kompulzivnim prenajedanjem, kjer posameznik hrano uporabi kot mehanizem za obvladovanje nerešenih čustvenih težav. Pri tem gre lahko za soočanje s stresom, travmami iz preteklosti in različnimi drugimi psihološkimi vzvodi. To vedenje torej pogosto izhaja iz potrebe po begu pred negativnimi čustvi ali travmatičnimi spomini.
Medtem ko so družbene spremembe potrebne za boj proti tej epidemiji sodobnega sveta, je prevzemanje odgovornosti posameznika ključnega pomena. Kompulzivno prenajedanje zahteva večplasten pristop – odločitev in motivacijo posameznika, osnovno predznanje o zdravem načinu prehranjevanja (individualno prilagojeno), ozaveščanje o škodljivih posledicah in razumevanju psihološkega ozadja, iz katerega motnja izvira.

V praksi se pogosto srečujem z ljudmi, ki se zavedajo svojih nezdravih prehranskih navad in so že večkrat poskusili preiti na bolj zdrav način prehranjevanja. Zavedajo se tveganj in imajo lahko tudi močno voljo in željo po spremembi pa jih nezavedni vzorci vedno znova potegnejo v začaran krog. Zato pri kompulzivnemu prenajedanju razumevanje in prepoznavanje (pogosto nezavednih) psiholoških vzorcev pogosto igra ključno vlogo za doseganje trajnega učinka. Ko te vzorce identificiramo, lahko v terapevtskem procesu klientu pomagamo prepoznati sprožilce, razviti učinkovite mehanizme obvladovanja, spremeniti odnos do hrane, izboljšati samopodobo in zgraditi temelj bolj zdravega načina življenja.