Narcistična rana je čustvena travma, ki jo je posameznik doživel v takšni intenziteti, da je to vplivalo na oblikovanje njegove osebnosti. Izvira iz zgodnjih izkušenj s pomembnimi bližnjimi osebami (navadno starši), ko otrok še nima zgrajenih obrambnih mehanizmov, s katerimi bi travmo lahko razumel, jo čustveno in razumsko predelal. Ko govorimo o travmi, to ni nujno ena sama stresna izkušnja, ampak je lahko več dogodkov ali okoliščin, ki otroku povzročajo stisko.

Otroško doživljanje sveta je egocentrično. To pomeni, da otrok ne zmore objektivnega pogleda na svet in doživlja, kot da se stvari dogajajo zaradi njega samega. Verjame na primer, da se luna na nebu premika za njim, ko hodi naprej. Ker nima razvitega abstraktnega mišljenja, lahko v stresnih okoliščinah razvije prepričanje, da je sam kriv za to, da se mu dogaja nekaj slabega. Če to v njem vzbuja občutke sramu, ponižanja in manjvrednosti, je to idealen teren za nastanek nacistične rane. Ta se pri posameznikih z narcistično osebnostno motnjo izraža kot notranja bolečina ali ranljivost, ki ustvarja konflikt med grandioznim občutkom sebe in resničnim občutkom ranljivosti.

Ko otrok občuti, da ne ustreza kriterijem staršev ali skrbnikov, aktivira edini obrambni mehanizem, ki ga ima – svoje vedenje prilagodi okolju. Postaja to, kar misli, da mora biti, in ne to, kar v resnici je. To »kar mora biti« je lahko direktno implicirano s strani staršev (na primer prisila otroka v to, da dosega najboljše rezultate v šoli, v športu…), ali pa je imaginarno ustvarjeno v otrokovi domišljiji (otrok si lahko na primer ustvari predstavo, da je sam kriv zato, da se starša ne razumeta). Oboje ima enak efekt – posameznik ne zmore več vzpostaviti stika z avtentičnim jazom (s tem, kar v resnici je) in izgradi podobo sebe na podlagi prepričanja o lastnem idealu.

Narcistična rana je torej pogosto posledica zanemarjanja in zlorabe v otroštvu, vendar ne vedno. Lahko je tudi posledica vzgoje, ko so starši pretirano nadzorniški, preveč zaščitniški, posegajo v intimni prostor otroka ali nanj projicirajo prevelika pričakovanja, ga pretirano hvalijo, ne znajo postaviti zdravih meja ipd. Za otroka je vse, kar ni blizu tega ideala, slabo, sramotno in ničvredno. Zato ustvari svojo podobo na podlagi tega, kar se od njega pričakuje. Najboljši, najpametnejši, najlepši, najpomembnejši, najbolj uspešen, nezmotljiv… Vse to so kriteriji, ki jih narcističen tip osebnosti mora dosegati. Vsaj v fantaziji. Čeprav so visoko funkcionalni narcisi v svojih življenjih pogosto tudi res zelo uspešni, kljub temu pa kronično nezadovoljni sami s seboj.

Ali se narcisi zavedajo tega, da so ranjeni? Odgovor je preprost: tega ne smejo in si ne dovolijo ozavestiti. Jih pa v to včasih prisilijo izredni življenjski dogodki (izguba ljubljene osebe, izguba vitalnosti, zdravja, izguba službe – torej izguba vira, ki je hranil njihov ego), in tudi takrat se raje umaknejo, kot soočijo s svojimi čustvi. Ko se narcisu zgodi nekaj takega, da ne more več biti to, kar misli, da mora biti (dovolj vpliven, dovolj zdrav, dovolj lep…), zdrsne globoko v razpad osebnostne strukture. Če se posameznik svojega narcizma zave, je to zelo spolzek in zahteven teren, saj se mora soočiti s čustvi, ki so popolno nasprotje njegove grandiozne predstave. Zato narcisi tudi na terapiji pogosto ohranjajo masko lažnega selfa in so pripravljeni reševati zgolj simptome, ne pa dejanskega izvora težav. 

To, kar osebe z narcistično osebnostno strukturo kažejo navzven, je popolno nasprotje tega, kar se skriva pod gladino. Tam sta predvsem boleč občutek manjvrednosti in slaba samopodoba. Oseba se teh čustev pogosto ne zaveda, saj so preveč boleča in so zato potlačena v nezavedno.

Zato v psihoterapevtski praksi veliko prej in veliko več delamo z ljudmi, ki z narcisom živijo in se na takšen ali drugačen način spopadajo z nefunkcionalnim odnosom. Eden izmed glavnih simptomov narcistične rane je namreč strah pred čustveno bližino. In ker so pristna čustva vezivno tkivo vsakega zdravega odnosa, ima posameznik z narcistično rano težave prav na tem področju – v odnosih.

Kljub temu, da je narcistična osebnostna motnja kompleksna in zahtevna, poznamo psihoterapevtske pristope, ki lahko pomagajo. Zelo pomembno je, da se posameznik zaveda svoje motnje in je pripravljen sodelovati. Zdravljenje je namreč dolgotrajno, saj se terapija usmerja v spremembo globoko zakoreninjenih vzorcev vedenja in čustvovanja.